Pogled

“Skozi čista stekla je še slabo vreme videti lepše…”
Pa naj bodo to stekla oken v naših bivalnih ali službenih prostorih, vetrobranska stekla naših avtomobilov, stekla takšnih ali drugačnih očal… Stekla, skozi katera zremo v svet.
Na svet pa gledamo z očmi.
Razlika je, ali gledamo samo s svojimi očmi ali združeno z očmi Izvora.
Zdi se, da v mehanizmu našega očesa obstaja nevidna prizma naših mnenj, prepričanj, spoznanj in dognanj. Skozi to prizmo se pravzaprav oblikuje naš pogled. Nase, na ljudi, na stvari, na dogajanja v in zunaj nas. Na zunanje platno se slikajo podobe, ustvarjene v ozadju…
Naš pogled je osnova kreacije slehernega našega dne.

Odgovornost za svoj pogled vselej nosimo sami.
Od njega so odvisni vsi naši občutki.
Če nam okoliščine niso po godu, je najbrž prišel čas za spremembe.
Če si spremembe zares želimo, imamo vselej na izbiro dve možnosti: spremeniti okoliščine ali spremeniti pogled nanje…
Vsakič in zopet in znova se vračam k Izbiri.
Verjamem, da iz naših zavestnih izbir izvira Resnična Moč.
Naj ne dovolimo, da je naš pogled osnovan na mnenju drugih, naj ga oblikujemo po svoji podobi.
Naj ne dovolimo, da postane odsoten ali zamegljen. Naj ostane živ in željen.
Naj ga ne oblikujejo okoliščine, ampak naj naš pogled oblikuje njih.
Naj očistimo stekla 🙂
Naj prevetrimo naše nazore in naša prepričanja. Naj ohranjamo samo tiste, ki nam služijo na način : V NAJVIŠJE DOBRO VSEH.

Skozi čista stekla se razgled razširi, zaznavanje podrobnosti poveča in doživljanje se poglobi.

Skozi vsakodnevno spremljanje in zavestno oblikovanje naših izjav, delovanj in reagiranj pa se jasni pogled, krepi osrediščenost v Srcu, ostri osredotočenost na najboljše in ustvarja zaupanje v tok samega Življenja.
Naš pogled postaja vse bolj podoben pogledu Izvora, ki nikoli ne sodi, a zna še kako vzpodbujati…ki ni okorel, ampak je čvrst in prožen…ki ni nikoli malodušen, ker v vsem poišče priložnosti…ki ničesar ne jemlje osebno in vselej vidi širšo sliko…ki ni nikoli smrtno resen, a zna biti še kako hudomušen… ki trditev ne postavlja v stroge okvire, ampak vselej dopušča, da se novo prepiše čez staro… ki nikoli ne vidi samo lastne podobe, ampak vselej upošteva prepletenost vsega in vseh…ki ne zna biti žaljiv, a je vselej spoštljiv…ki ni nikoli neučakan, ker vselej zaupa…ki se ničesar ne oklepa, ker se zaveda minljivosti…ki poudarja le tisto, kar želi pomnožiti…je ustvarjalen, poln navdiha in igriv…

Nič hudega, če stekla pomijemo bolj poredko. A za spiranje Pogleda si je vredno vzeti čas 🙂 🙂 🙂
Meta Palčič

Leave a comment

Minimum 4 characters