Ideje

V nekem trenutku se je zgodil naš osebni Veliki Pok 🙂 In smo se v podobi človeka rodili na planet Zemlja.
Dopuščam možnost, da smo v nevidnih sferah precej dobro vedeli, v kaj se podajamo. Vedeli smo, da prihajamo v svet dvojnosti, v svet nasprotij, v svet, kjer se mnogokrat na osnovi neželenega poraja željeno in se tako ustvarja novo, boljše, lepše…Dopuščam možnost Resnici, da smo bili izjemno navdušeni nad potovanjem, saj smo poznali mehanizme delovanja in zakone, ki vladajo v tej resničnosti. Dopuščam prostor Ideji, da smo pravzaprav le podaljšek čiste, Izvorne Energije, nekako zgoščeni in osrediščeni v to fizično telo. Da bi se taisti Izvor lahko uzrl v novi, edinstveni različici. Da smo torej mnogo, mnogo več kot samo skupek kosti, mesa in tekočin…Dopuščam možnost, da smo si resnično, resnično želeli priti kot soustvarjalci na ta Vodilni rob obstoja, ker smo čutili, da je njegov osnovni namen Svoboda, Rast in Veselje. In bili smo prepričani, da bomo v svetu, iz katerega izhajamo, vselej imeli Brezpogojno podporo.
A potem…Potem smo potonili v neke vrste pozabo. In v omamljenosti te pozabe smo si dopustili vcepiti vsemogoče ideje…Recimo, vseprevladujočo zamišljeno idejo o pomanjkanju…Pa idejo, da si moramo, karkoli si že želimo, to najprej zaslužiti…Idejo, da naj trdo delamo in pozabimo nase…Idejo, da nekateri drugi vselej vedo bolje od nas…Idejo, da le resen obraz in strogost in neumorna disciplina pomenita resnično odgovornost..Idejo, da so nebesa tam zgoraj in da je vprašanje, če nam bo Sveti Peter sploh odprl vrata…
In tako smo svojo strast in igrivost in raziskovalnega duha filtrirali skozi omejujoča prepričanja o naših lastnih sposobnostih in zmožnostih. Omejitve smo povečini sprejeli za svoje. Na svojo pravo, resnično vrednost, smo pozabili… Izklesani v tako skulpturo smo si zmogli ustvarjati pretežno drame, v katerih smo do zadnjega diha upali in molili, da se bo nekdaj nekaj le obrnilo na bolje…In smo se nazadnje izmučeni in razočarani lahko obrnili le še v lastni grob. Kajti morda, samo morda, smo medtem pozabili Živeti…
Pa vendar je razplet lahko povsem drugačen…
Ni potrebno, da je življenje kot španska nadaljevanka, ki nam po sto in več delih raznih spletk in zagonetk čisto na koncu ponudi razkošnih pet minut trajajoč odsek pravičnosti in nekakšne poravnave…
Naše Življenje ni v vseh detajlih spisano vnaprej!
In kar se mi zdi še bolj pomembno dojeti – ne da se ga zavrteti nazaj. In ne, ne bomo se še enkrat vrnili točno sem in točno taki…Tole tukaj ni nobena PREizkušnja, je preprosto le IZKUŠNJA.
Napisanih je že nešteto knjig z recepturami, ki obljubljajo srečo in zdravje in uspeh. A niti ena ne zajema celote našega neponovljivega Bitja. Zato življenje nikoli ne bo srečno, če ga bomo kuhali  po receptih drugih ljudi. Lahko so naš navdih, a nikoli ne bodo naš Izvor.
Zdi se primerno, da začnemo znova zaupati vsak svojemu okusu, svojemu telesu, svojim občutkom, svoji neomejeni ustvarjalnosti in inovativnosti…
Življenje nam za ceno zavestne in jasne odločitve, da presežemo osebne drame, nudi nepojmljivo Svobodo. Svobodo, ki jo čutijo otroci, ker še niso pozabili…
Iz trenutka v trenutek nam ponuja tisočere sestavine in neštete kombinacije.
Daje nam tudi Moč, da si znova upamo pogledati, vdihniti, posrkati, dodati, okrepiti, občutiti, zavrniti, sprejeti, odkriti, opustiti, iztisniti, prevrniti, pretopiti, obarvati, premešati, odstaviti, začiniti, preliti, znova prevreti, okusiti, postreči in ob vsem…neskončno uživati.

Naj od sedmih miljard ponujenih enolončnic vsaka pusti svoj nepozabni občutek zadoščenja…

Meta Palčič

Leave a comment

Minimum 4 characters