Junaki

Beremo knjige, gledamo filme,hodimo v gledališča in na koncerte, udeležujemo se prireditev in razstav, včasih smo del sestankov, zborovanj, srečanj; pogrebov ali zabav…
Lahko občudujemo, si z zanimanjem ogledujemo, lahko nevtralno spremljamo, lahko smo delno vpleteni, lahko pa se tudi popolnoma vživimo.
In zgodbe postanejo del nas…
Očarani nad likom glavnega junaka pozabimo na svet okoli sebe. Sledimo njegovim vzponom in padcem, z vso podporo sočustvujemo v negovih najtežjih položajih in kajpak z vso gorečnostjo navijamo zanj. Da bi na koncu, ki ga še ne poznamo, vendarle zmagal.
Verjamemo, da, kot v pravljicah, dobro vselej premaga zlo. In upamo, da bo tudi naš junak nazadnje sedel na sončnem prestolu in užival svojo zasluženo slavo v vsem sijaju.
In v nekem trenutku se zgodba konča.
Če nas je z vsem žarom posrkala vase, bo zagotovo pustila sledi.
O njej bomo še en čas navdušeno pripovedovali naprej in iskreno priporočali branje ali ogled.
In ko bo tudi ta potreba počasi zbledela, si lahko izberemo novo zgodbo drugih ljudi…
Ali pa se nanovo ozremo na vsebino, ki nas je obogatila. Se v duhu zahvalimo avtorju za izjemno delo. Ponotranjimo bistva, ki so se nas dotaknila…Oživimo vrednote, ki jih čutimo v kosteh kot temelj našega lastnega obstoja. Prežamemo dnevno rutino z zavedanjem najvišjega v nas. Se odkrivamo v vseh barvah mavrice, sonca in teme. Si dovolimo biti resnični. Si dovolimo občutiti, kar ob nečem pač občutimo. Ker se le tako v spanju mariniramo v zadovoljstvu doživljenega dne. Ne zanikamo več dvojnosti, ki je vsebina vsakega od nas. Ker celota niso samo diamanti, je tudi zemlja, v katerih so skriti…
Šele ko sprejmemo in cenimo oboje, postanemo Celoviti. Šele ko odstremo tančice vsiljenih idealov, ko zberemo dovolj poguma, da si priznamo željo po biti samosvoji,…šele takrat odpremo zapuščene pipe lastnega Izvora. Ker…V čem je pravzaprav vrednost tega Življenja?
Se boriti in trpeti? Ali ugajati in postati ena izmed številnih oguljenih kopij, v kateri je nemogoče resnično žareti? Ali se predajati potrebam drugih in nase povsem pozabiti?
Ali pa morda odkriti Iskro neponovljivosti, ki potrpežljivo tli v nas?… Jo s sprva plaho sapo odločnosti podpreti, da zasvetli na svoj način…Da se pokaže v svojem iskrenju. In jo nato z vetrom vztrajanja podkrepiti, da se izrazi v svojem ponosnem plapolanju…
Kajti…od tega Ognja se ne pregori…šele od Ognja Izvirnosti se resnično Živi!
In morda…in četudi ne…ampak morda pa le…bo nekje nekoč ta Plamen Zvestobe sebi ogrel še koga, da si bo upal. Da si bo dovolil.
Biti Original in ne le slaba kopija…

Meta Palčič

Leave a comment

Minimum 4 characters