Krivica ali izziv

Prevar, laži, kraj, izdaj, krivic, zahrbtnosti in drugih oblik nepoštenja ne prenašam najbolje.
Pri petdesetih si v svoji otroški naivnosti še vedno želim verjeti, da smo vsi ljudje dobri. Pravzaprav VEM, da v Resnici SMO. Le da tega vsi ne živimo.
Poznamo razne zgodbe, osebnih ali svetovnih razsežnosti. Če še gledate novice, ste jim lahko priča vsak dan. Ene se nas tičejo bolj, druge manj, za mnoge ne bomo nikoli niti vedeli. Pa vendar je vsaka zgodba nekomu osebna.
Tiste, ki se nas dotaknejo najgloblje, so naši najmogočnejši učitelji. So priložnost za raziskovanje lastnih meril in vrednot. A če se tega ne zavedamo, se zlahka ujamemo v past nekonstruktivnega razmišljanja in delovanja.
Krivica nikoli ni namenjena uničenju nečesa ali nekoga, njen namen ni vzbuditi potrebo po dokazovanju. V vzgibu po obrambi je blatenje nasprotnika sicer zelo enostavna in zelo utečena praksa, a niti najmanj ne gradi vrlin, ki so temelj srečnega bivanja. Ukvarjati se z idejo, koliko imamo somišljenikov, je prav tako potrata dragocene Energije. Jok ali besnenje v trenutkih ranljivosti sicer nudita olajšanje, a ne zagotavljata trajnega miru. Pomembno je, da ne ostanemo zataknjeni v zablodi, da smo pot že končali. Morda so čustveni izlivi na mestu, a le kot most do napredka. Nepoštenje ni namenjeno ločevanju v smislu res-ne res, prav-narobe, dobro-slabo… Ne poziva nas k uporništvu in nam ne narekuje, naj se iz hlapca prelevimo v gospodarja…Ne potrebuje vdanih pripadnikov in odvetniških služb, da bi se spremenilo v poštenje in pravico…Kajti to bi bil boj…in teh je na svetu že mnogo preveč. Vse preveč je že ranjencev in žrtev.
A kaj, ko se krivice ne da kar odpihniti kot jesensko listje…Ali pomesti pod tepih kot neljube smeti. In tudi če damo glavo v pesek, ne bo odšla. In če bomo uporabili največjo dozo potrpežljivosti, prav tako ne bo izginila. Ona kar vztraja…In ima presneto dober razlog…
Zmotno mišljenje, da so nam nekatere stvari pač namenjene kot “slabe”, vodi v nemočno prenašanje nepravičnosti, v brezvoljnost in bolezen. Naše Srce se skrči in Življenje odteka na vse konce v zmedi ustvarjene razpršenosti.
Občutek krivice je mnogo, mnogo več…Je glasnik po prepoznanju lastne vrednosti. Je vprašanje, komu ali čemu verjamemo. Je izziv, katerim prepričanjem želimo ostati zvesti, kakšno pot želimo hoditi in čemu želimo v resnici služiti. Je žarek, usmerjen na naše kvalitete in ne na naše šibkosti. Poudarja čudovite lastnosti, ki jih prej ne opazimo, ker se nam zdijo same po sebi umevne…Želi nas vzpodbuditi in nas povabiti k zavedanju pomembnosti odkrivanja lastne vizije. Odkriva globino naše duše in vlogo, ki jo imamo v tem svetu. Prav takšni, kot smo.
A za slišati ta Glas, je potreben Pogum. Izjemen Pogum.
Sta potrebna Tišina in Mir.
Je potreben Čas.
In je zaželjeno odprto Srce.
Svoj ego in svoje strahove lahko povabimo na ples z Resnicami obstoja. Ko se človek čuti najbolj samega, vselej pride Prava Podpora. Potreben je prostor, v katerega se lahko zasidra naš Izvor in nas prežame s toplimi modrostmi, ki pomirjajo. Lahko si nadenemo njegovo svetilko pronicljive jasnosti. Se prepustimo njegovi Moči za vodenje v temi in začutimo, da so najodločnejši koraki lahko tudi lahkotni. In polni Radosti.
Šele tovrstna vdaja ne pomeni polomljenih okončin ali brezmočnega obupa. Šele po takem globokem vdihu smo pripravljeni na naslednje dejanje. Ki bo skladno s tem, kar smo.
Mnoge neprijetnosti tega sveta nas učijo ZAUPATI. Spoznati, das mo del Večje slike in da nikoli nismo sami. Se graditi od znotraj. Postati zgled, ki žari.
Iz zunanjega nemira se preko notranjega miru rodi nov zagon. Ta pa znova prinaša darila mnogoterih oblik, če smo jih le pripravljeni videti in ponotranjiti. Ovojni papir sicer ni vselej rožnat, a darilo je zagotovo vredno odprtja 🙂
Tako kot občudujemo lepote pisane obarvanosti jesenskega listja na drevesih, lahko notranje spoznamo, da imamo ljudje v vsej različnosti vsak svoj prostor pod Soncem in da lahko skupaj plešemo v Vetru.
Življenju tako dodamo nov razlog za Praznovanje.
Občutek Svobode je nepopisen.

Meta Palčič

Leave a comment

Minimum 4 characters