Dopust

Pred okoli dvajsetimi leti sem obiskovala predavanja Transakcijske analize pri dr. Zoranu Milivojeviću. Govoril je nekakšno mešanico jugoslovanskih jezikov 🙂 Kar samo po sebi ni bil problem… Ampak…ko je govoril o dopustu… je bil jezik zame popolnoma tuj!
Da naj bi imeli “dopust” na nivoju dneva, na nivoju tedna, meseca…in šele potem leta…
“O čem neki govori ta človek,” sem si mislila…
Takrat sem že več let zapored spala le po nekaj nočnih ur, pa me je kljub temu večno preganjal občutek, koliko reči je ostalo še neopravljenih…Ja, morje enkrat letno…to že… … …
Danes se to hvalabogu zdi oddaljen film, ki sem ga živela.

Prav neverjetno je, kako neznansko domiselni smo ljudje v najdenju izgovorov, da pozabimo nase.
Jej, jej, kaj vse hkrati imamo za pomembno! Kam vse se pustimo odvesti in zavesti, da se le izognemo resničnemu Sebi. Ki v nas vztrajno čaka, da se prepustimo njegovemu ritmu. Ki zna govoriti naš jezik, če mu le prisluhnemo. In ki ve za naše stiske in pozna pot iz začarane centrifuge, v kateri se sučemo.
Kdo ve, kaj človeku tako vztrajno preprečuje dostop do teh spoznanj? Morda sploh ne verjame v take pravljice in si zato ne vzame časa za prepoznanje tega stika? Ali pa morda res tako močno verjame, da je prav on krona vsega Stvarstva?
Ker…če bi vedel, kakšno lahkotnost ta Sila prinese v njegovo Življenje, bi kaj kmalu iznašel način, da jo spozna.
Morda se človek vse premalokrat zazre vase z iskrenim vprašanjem: ”Kako sem v resnici?”…
In potem hodijo po svetu telesa brez Ljudi, kot nekakšne robotizirane sence, programirane vnaprej…

A ni potrebno, da je tako!

Vse več ljudi spoznava, da je ta povezanost osnova za biti resnično Živ. In vse bolj se širi zavest, kako bistvenega pomena je temu nakloniti tudi čas. In vztrajati. Bližnjice niso potrebne, ker zadostuje že jasna odločitev.

Večina za svoj najdaljši dopust izbere poletje.
Naj bo to čas, ko smo vsaj malo “svoji”.

Dovolimo si občutiti sproščujočo masažo valov, glavnik borovih vejic…vdihnimo veter, ujetost pa svobodno izdihnimo v zrak…dovolimo toplini Sonca, da ogreje vsako celico v telesu…dovolimo, da dežne kaplje sperejo kopreno skrbi, v katero smo odeti…in dopustimo, da nas osveženo nebo napolni z idejami Radostnega Izvora…
Naj nas kakšna steza odvede neznano kam in naj se vsaj za kakšen dan čisto brez urnika popolnoma ustavi čas…
Ker bomo le tako po počitku res spočiti 🙂

Meta Palčič

Leave a comment

Minimum 4 characters