Popotnik

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi – do rdečice
čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova,
poskusi
vnovič
in zopet
in znova.

Tone Pavček

Če bi bila še enkrat mlada, bi še enkrat odprla domačo lekarno.
Tako polno, tako zanimivo in tako nepredstavljivo je bilo potovanje teh prvih trideset let.
Znanje se pretaka kot vse širša reka, tkejo se neprecenljiva prijateljstva, prepletata se majhnost in veličina, modrovanje in tišina… Zapletenosti se razpletajo, resnosti nasmihajo, ujetosti se osvobajajo in alkimija dobiva nove, včasih neslutene dimenzije…
Vztrajnost pride prav vnovič in zopet in znova…
Rojevajo se spoznanja o Življenju za Življenje.
V znanstvenih in duhovnih krogih pogled, ki je celosten, imenujejo META pogled. Slučaj?

A še tako poseben pogled bi ne imel nobene vrednosti, če bi ne bilo vseh vas, ki radi prihajate k nam.
In če v “Meti” ne bi delovala najbolj Srčna in najbolj predana ekipa, kar jih poznam.

Zato res, ampak res ni besed, s katerimi bi izrazila širino, višino in globino Hvaležnosti, ki jo občutim ob misli na klic tistega davnega leta 1990. Tudi v obdobjih vsemogočih izzivov me je opogumljalo zavedanje, da je ob prepletanju odprtih Src mogoče vse. In naši zvesti obiskovalci mi to potrjujete vnovič in zopet in znova.
Zato bom vedno verjela v Dobro v nas, ljudeh, pa naj se svet suče tako ali drugače.
Ker verjamem, da vsi, ki kot v Pavčkovi Drobtinici gledamo sonce, gremo za soncem in smo Sonce, zmoremo s sveta odgnati sence.

Z ljubeznijo,

Meta Palčič

Leave a comment

Minimum 4 characters