Igre brez meja

V nadvse zanimivih časih živimo.

Poleg osebnih zgodb se nas vseh, morda bolj kot kdajkoli prej, dotika tudi globalna zgodba.
Toliko predvidevanj, trditev in mnenj ter toliko dogajanj brenči okoli nas, da je že prava umetnost, če si zmoremo in znamo ustvariti svojo sliko…
Vsi ti zunanji vzgibi nas vabijo, da si svoja prepričanja, svoje odzive in svoja delovanja vendarle pobliže ogledamo. Da se ob neštetih semenih informacij ustavimo in z “varnostne” razdalje vse skupaj karseda sproti presejemo skozi sito zdrave kmečke pameti. Upoštevajoč lastne občutke smo vse bolj pozvani k iskanju stabilne nevtralnosti.
Kajti samo ta nam omogoča stalen pretok sveže in čiste Energije.

Dvojna merila, dvojna ravnanja, dvojne resnice….
Dvolični obrazi, večjezična tolmačenja…
Prav – narobe. Smiselno – nesmiselno. Zakonito – nezakonito. Človeško – robotsko. Svetlo – temno. Izvorno – umetno. Prijetno – neprijetno. Učinkovito – neučinkovito. Jasno – zaslepljeno. Glasno – neslišno. Modro – brezumno. Zdravo – bolano.
Dobro – slabo …

Vsa ta nihala se hranijo z našo pozornostjo.
In vse, čemur posvečamo pretirano pozornost, nas izčrpava.

Na čase se zdi, da le tisti najbolj resni vedo nekaj več…
In ljudje bi radi sledili, pa ne vemo čemu… Radi bi se zanesli na karkoli, pa se vsako naslonjalo prej ko slej upogne… Radi bi se nečesa oprijeli, a je vse tako presneto izmuzljivo… Odgovornosti bi radi naložili oblastem in institucijam in v isti sapi zaupanje zamenjali s pritoževanjem…
Še najraje bi vse skupaj pometli pod preprogo, a se v zanikanju vse bolj spotikamo v zakrit kupček smeti…

In prav je tako.

Večji kot so odkloni nihal, večim virom informacij kot sledimo, večje kot postajajo razsežnosti teh strašljivih iger brez meja… prej bomo spoznali…

Da se edini Vir spokojnosti nahaja v mirnem središču naše lastne Biti.
Da je ta Vir brezpogojno in vselej prežet z Ljubeznijo, da iz njega izvira Spoštovanje in da se v njem razblini sleherna sodba in slehreni strah…
Iluzijo svobode nadomesti pridih Večnosti…

Le tu nas zagotovo čaka uvid, da svojo Resnico vsak po svojem smislu vselej živimo le sami.

Meta Palčič

Leave a comment

Minimum 4 characters