Biti svoj

Sinoči sem se z vnukinjo Elizabeto zapletla v prijeten pogovor. O marsičem… O šoli, o trenutnih razmerah, o nas samih… Povedala sem ji, da naj bi zjutraj spisala Uvod in da še nisem izbrala téme. Petnajstletno dekle je svoje občutke ob opazovanju zdajšnjih dogajanj strnilo v takle nasvet:
“Preveč ljudi posluša druge. Ti pa si glavni junak svoje lastne zgodbe, zato nikomur ne dovoli, da ugasne tvoje žaromete.” “No, nekaj takega piši,” je še dodala…
Kot bi vedela, da bi jaz o tem lahko napisala celo knjigo 🙂

Na stežaj odprem okno. Naj s svežino mrzlega zimskega jutra vame pripotuje tudi topel navdih novega dne. Nežno zaprem oči in Globoko vdihnem. Večkrat… Sprostim ramena, zmehčam brado, občutim Milino in se prepustim… V Srcu čutim Hvaležnost za mnoga veselja in številne Blagoslove v svojem življenju. Kotički ust se samodejno oblikujejo v čašo sprejemanja vsega dobrega, kar se mi ponuja v prav tem trenutku… Hvaležna sem za davno odločitev, da se naučim žaromete pozornosti in pomembnosti zavestno usmerjati tja, kamor želim… Na dan privre še globoko Zaupanje, da ukvarjanje z Vesoljnim redom ni potrebno, ker le-ta obstaja sam po sebi. In je vsakršno vmešavanje odveč.

Moj navdih so Živi ljudje.
Taki, ki ne ponavljajo zgodb drugih ljudi, ampak pripovedujejo, predvsem pa Živijo svojo lastno, spotoma ustvarjano zgodbo. Takih ljudi resda ni veliko, a sijejo z veliko Lučjo. In zgled so mi na mnogih ravneh.
Vem, da sem prav tako kot oni neustrašna, vztrajna, iskreno svoja… A da bi postala del njih, imam za obrusiti še kar nekaj zarjavelih rutinskih načinov delovanja. Še kar nekaj imam za izprazniti, opustiti, odrezati, zavreči, prevetriti… ne samo prestaviti in redoljubno označiti… ampak se čisto zares posloviti… Živeti kvaliteto minimalizma in s tem na široko odpreti vrata Življenju je namreč nekaj čisto drugega, kot o tem brati ali govoriti…

Toliko energijskih niti nas samih imamo vpletenih vsepovsod, da ni čudno, da vselej ne najdemo sebe… Pa naj gre za stanovanja, podstrešja ali kleti… naj gre za dogodke ali ljudi ali pa za od nekod in od nekoč zapečateno samopodobo… zaprašeni navezanosti ni ne konca ne kraja…
Svoboda nenavezanosti pa nas bo vztrajno klicala do zadnjega diha…
Življenje sâmo ne potrebuje besed. In Življenje se živi ZDAJ, ne POTEM. In za živeti sproti je potrebno kar najmanj navlake.
In… Vsakokrat šteje resnično delovanje, ne zgolj modrovanje…

Tudi sama si želim biti zgled, zato vem, da me čaka še precej dela. A se ga neizmerno veselim. Ne vem, koliko časa mi bo vzemalo, a občutek Izvora in smeri me kar mimogrede polni z Energijo, potrebno za vsak nadaljni korak. Z zavezanostjo in odločnostjo – brezpogojno izhajati iz notranjega vira, Biti in početi tisto, kar vsakokrat narekuje navdih – s to zaobljubo so že zgodnja jutra polna Življenja, odpirajo se nepredvidene poti, vznikajo iskrive ideje, odpletajo se zapletenosti, zablesti spontanost, otroško čudenje barvam dodaja toplino, rahel pridih neučakanosti je kot poganjalček… dana nam je moč in vztrajnost, odkrivajo se skriti kotički ustvarjalnosti, zadovoljstvo prežema dni, izpolnjenost ob praznjenju pa nas zaziblje v krepčilni spanec… In neuničljiv virus navdušenja se širi z večjo gotovostjo kot vsi doslej medijsko poznani sevi.
Iz “meditiranja v jami” se selim na bojno polje delovanja, spet drugič se iz akcije znova vrnem v osrediščenost Obstoja. Ritem se ustvarja sam, brž ko zares dopustim toku, da me nosi…
In prepletanje obojega se brez napora dogaja vselej, ko Zaupam… Da nič ni narobe in nič ni prav. Da vse samo JE.

Biti vplivan od zunaj ali vplivati od znotraj… bi nikoli ne smelo biti vprašanje…
A če smo že nagnjeni k temu, da se pustimo vplivati, naj vsakršen vpliv vsaj skrbno izberemo sami.

Meta Palčič

Dodaj odgovor