Na Kitajskem je imel nosač vode dve veliki keramični posodi za vodo, ki sta viseli na palici, ki jo je nosil na ramenih. Ena posoda je bila poškodovana, medtem ko je bila druga popolna. Iz prve posode je curljala voda celo pot domov. Popolna posoda je bila ponosna na svoje delo, saj je v njej nosač prinesel domov veliko večjo količino vode kot v poškodovani, medtem ko je bilo poškodovano posodo sram.
Nekega dne je poškodovana posoda ogovorila svojega nosača: “Sram me je, ker ti ne morem služiti tako, kot bi si želela.”
Na to je nosač odgovoril: “Si opazila, da rožice cvetijo le na tvoji strani in ne na stani posode, ki je popolna? To je zato tako, ker sem vedel za tvojo pomanjkljivost in sem posejal rožice na tvoji strani poti. Vsak dan si jih ti zalivala. Že dve leti nabiram in občudujem te čudovite cvetlice, ki mi prinašajo veselje. Če ne bi bila taka, kot si, me te cvetlice ne bi razveseljevale dan za dnem.”
Vsak od nas je v nekih pogledih popoln in v nekih nepopoln. A če s posebno svetilko osvetlimo nepopolnosti z druge strani, naša življenja lahko v hipu postanejo mehkejša in predvsem bolj zanimiva. Če smo le voljni uzreti cvetje; tako drugih, kot tudi v samem sebi, lahko odkrijemo neštete darove, ki bi sicer ostali prezrti. Iskreno sprejemanje pa je tista Luč.
